INTERFERENCE

Mi smo potomci tistih, ki so zgradili hišo v Brodeh, ob cesti ki vodi k Ljubelskem predoru, na severni strani Karavank. Odločili smo se, da interesentom omogočimo dostop do zgodovine kraja. S pripovedovanjem naše zgodovine in pripovedmi o različnih življenjskih poteh naših prednikov želimo – kolikor nam naše znanje omogoča – ljudem omogočiti vpogled v sodobno zgodovino, ki je polna tabujev, vzpostaviti dialog z njimi in njihovo zgodovino ter jih spodbuditi, da v lastnem okolju pozorno prisluhnejo in postavljajo vprašanja.

Pozor!
Učinkuje proti kroničnim mitom in površinskemu, stereotipnemu razmišljanju.

Kraj - Loibltal/Brodi 1

Prihajajoč iz smeri Roža se vzpnemo po zaviti cesti na Sapotnico, se spustimo po ozkih zavojih pred Hudičevim mostom, prevozimo galerijo za zaščito pred snežnimi plazovi, se spustimo do dna doline, ponovno prečkamo Ljubeljsko Borovnico, z zavore preidemo spet na plin – in ko končno prehitimo vozilo, ki nas že kilometre spravlja ob živce – smo se že odpeljali mimo.

Loibltal/Brodi 1. Hiša, ki leži neposredno ob deželni cesti, ki vodi z avstrijske Koroške v sosednjo Slovenijo. Že več kot trideset let v njej ne živi nihče. V želji širitve gozd pošilja mlada drevesa navzven, toda moji starši mu vedno znova prekrižajo načrte in skrbijo za nadaljnji obstoj pisane zelenice, da imajo veselo cvetoče rože v okolici vsako leto svoj prostor. Da bi bolje obvladovali zob časa, ki se je lotil za gradnjo uporabljenih materialov, so moji starši pred skoraj petnajstimi leti podrli svinjak, leseno lopo ob potoku in odstranili prostor, ki je segal proti pobočju. V zameno pa je streha nad delom hiše, ki je ostal, dobila nove lesene skodle. Bodo te prav tako zdržale več kot sto let?


Dolina in njena zgodovinska dediščina

Loibltal/Brodi 

Zaradi političnih sprememb v prvi polovici 20. stoletja so pet kilometrov južno od hiše, na naslovu Brodi/Loibltal 1, začrtali trdno mejo, ki je pred tem nikoli ni bilo, in s tem dokončno razglasili slovenski jezik, ki so ga do takrat govorili v vseh hišah naselja, za nezaželenega. 

Nova ureditev družbenih odnosov, napredek 19. stoletja in politične spremembe 20. stoletja, so v Brodeh pustile posledice. Nekatere od teh sprememb so prizadele vse Avstrijke in Avstrijce, zemljepisna lega pa je pogojevala še dodatne.

Dolgoročno so prebivalke in prebivalce najbolj zaznamovali naslednji mejniki: razglasitev izvornega prvega jezika prebivalstva za jezik sovražnika, propad monarhije ter posledična pogajanja glede poteka meje, ki je pred tem še ni bilo in je začrtana po južnem robu doline, odseljevanje zaradi pomanjkanja delovnih mest oz. za nekatere nezmožnost opravljanja dela iz političnih razlogov ter neizpolnjevanje obljub politikov do slovensko govorečimi, ki so glasovali za Avstrijo. Zahteva v času rastočega nacizma, da se mora človek opredeliti za eno ali drugo stran, za eno ali drugo narodnostno skupino, za varovanje lastnega življenja in življenja družine, glede ravnanja z vednostjo o odprtju pomožnih taborišč koncentracijskega taborišča Mauthausen Ljubelj-sever in Ljubelj-jug za potrebe gradnje Ljubeljskega predora, glede zapore mejnega prehoda čez Ljubelj, glede prikrivanja dogodkov in usod iz obeh svetovnih vojn in ponovnega neizpolnjevanja obljub politikov do slovensko govorečimi. 

Radikalna odcepitev od skupne preteklosti v kolektivnem spominu tekom več desetletij in tabuizacija dogodkov ljudem vse do danes preprečujeta, da bi govorili o tem. Posredovanje dogodkov v obliki mitov je poskrbelo za to, da je klin med ljudmi ostal dobro zabit. Predali za »dobre« in »slabe«, za »junake« in »izdajalce«. Globok molk. 

Silovitost teh dogodkov je še danes moč čutiti in opaziti njihov učinek na prebivalke in prebivalce vasi Brodi/Loibltal. Tako so leta 2007 v okviru obnove cerkve, ki je bila omogočena z velikodušno finančno pomočjo, preprosto odžagali slovenske napise pod slikami križevega pota in prte za oltar z izvezenimi verzi v slovenščini vrgli v koš. Takratni škof Alois Schwarz je to slovenskemu cerkvenemu sosvetu razložil tako: »Könnt´s Deitsch? Dann gibt´s a Ruh´!« (»Znate nemško? Potem dajte mir!«)


Kje so moje korenine? Petra Kohlenprath piše.
Besedilo iz bloga, 2015, Gledališče Gradec

»Prihajam iz avstrijske družine. Oče se je leta 1939 rodil v slovensko govoreči družini v Brodeh in se leta 1966 poročil z mojo mamo, ki je prihajala iz takratne Jugoslavije, današnje Slovenije. Šolo sem obiskovala najprej v Borovljah, nato še v Celovcu. Ne spomnim se, ali so moji starši z menoj govorili ʼveč slovenskoʻ ali ʼveč nemškoʻ. V našem vsakdanu, bodisi doma bodisi v javnosti, sta bila zmerom prisotna oba jezika. Kulturne dejavnosti (zbor, glasbena šola, gledališče) in maša pa so bile vedno v slovenščini, tudi izleti za vikend so vodili v takratno Jugoslavijo in ne po Avstriji. Redno – v svojem spominu v bistvu vsakodnevno – sem se morala zagovarjati pred sošolci in odraslimi, tudi predstavniki slovenske manjšine, zakaj ne obiskujem slovenske gimnazije. Odrasla sem v drugačnosti, tako na ʼvečinskiʻ kot na ʼmanjšinskiʻ strani. Zelo hitro mi je postalo jasno, da moj oče ve za dogodke, o katerih nihče drug ne govori, in pripoveduje o doživetem, ki ni zapisano v knjigah o zgodovini. Danes, po skoraj triindvajsetih letih življenja v Gradcu, lahko povem: ,Prihajam iz slovensko-nemško molčeče družine.«

 

 


INTERFERENCE 
Epizode 1,2 & 3

Maja leta 2015 so v okviru prireditve ob 60. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe v graškem gledališču brali moje besedilo na pamet – Aus dem Gedächtnis einer Slowenisch-Deutsch schweigenden Familie. Pisanje tega dela me je popeljalo h koreninam mojega izvora in mi pokazalo nov vidik takrat še zdaleč ne preprostega odnosa do kraja, kjer se zgodba začne. Opirajoč se na izjavo Ingeborg Bachmann, da »človek lahko prenese resnico«, sem čutila, da lahko prenesem svojo resnico in si predstavljala sebe v hiši v Brodeh, kako berem to besedilo v prepričanju, da se bo ob zvenu mojih zapisanih besed o kraju, kjer se moje besedilo začne, njegova zgodovina spremenila. Kotički ust moje sestre Renate so se zavihali v nasmeh, ko sem ji zaupala svoje misli, nakar je dodala: »Ampak nekaj več gostov bova že povabili.«

Štiri tedne kasneje se je odvijala otvoritev INTERFERENC ob zvokih Fredija Langa na krilnem rogu. Zgodovinsko neobremenjen? Zvok že, krilni rog pa ne. Obležal je po umiku skozi Ljubelski predor maja 1945 pri potoku in oče ga je shranil. 

Odrasla sem v prostoru, polnem spominskih sledi, pripovedi in zgodb staršev, ki izven ožjega družinskega kroga ne obstajajo. Kot otrok sem dolge ure preživljala na podstrešju hiše v Brodeh, kjer sem v škatlah našla stare razglednice in listine z imeni ljudi, katerih glasov in obrazov nisem poznala, a mi je oče vedno znova strastno pripovedoval zgodbe iz njihovega življenja, iz teh spominov pa sem se tekom desetletij vedno in vedno znova vračala nemočna: razpon med vsebino pripovedi, ki so jo v veliki meri zasenčila očetova čustva, ki so izvirala iz davno minule preteklosti, ter družbenim konsenzom, o čem govorimo, česa se spominjamo in s katerega stališča pripovedujemo zgodovino, je bil zame prevelik. 


 

Aus: na pamet - Aus dem Gedächtnis einer Slowenisch-Deutsch schweigenden Familie, 2015

Med poukom

Pri uri zgodovine se pripravljamo na bližnji obisk koncentracijskega taborišča Mauthausen. 1988. Dvignem roko in povem, da je bilo v Brodeh tudi taborišče za gradnjo ljubeljskega predora. Profesorica zgodovine zmaje z glavo, zamahne z roko, ker sem jo zmedla: »Taka neumnost,« in nadaljuje svoj program. Od začudenja obstanem.  

Svojih ust drugič ne odprem več.

iz: na pamet - Aus dem Gedächtnis einer Slowenisch-Deutsch schweigenden Familie, 2015, prevod dr. France Vrbinc


Zakaj ravno ta kraj?

Vsekakor gre za domačo hišo mojega očeta. Rojen je bil v sobi, kjer še danes stoji lončena peč. Kot že njegov oče pred njim. Že samo to je zadosten razlog, da poskrbimo za vzdrževanje hiše, četudi trenutno nihče ne živi v njej. A če si upamo postaviti vprašanja in dobro prisluhnemo, prepoznamo veliko razlogov za spoštovanje, da se je hiša na naslovu Loibltal/Brodi 1 ohranila. 


Lestev

1972. Starši zidajo našo hišo v Borovljah. Za dohod na del višje ležega podstrešja služi kot začasna rešitev nerabljena lestev iz hiše v Brodeh. Moja mati sovraži ta predmet.

Od kod naj bi bila ta lestev? Iz Brodi. Vse je ležalo enostavno križem, ko so podrli barake taborišča. Ker ni bilo sicer nič pripravnega, je stari oče pač odnesel, za kar je menil, da bo mogel še kdaj uporabiti.

Stara sem pet ali šest let, ko si na lestvi zaderem špilo v prst. Po uspeli odstranitvi na stopnišču omedlim in padem po betonskih stopnicah v klet. Zdaj tudi jaz sovražim ta predmet. 

1989. Mati naroči mizarju, da ji postavi na podstrešju lesene stopnice. Oče odnese lestev nazaj v medtem prazno hišo v Brodeh.

iz: na pamet - Aus dem Gedächtnis einer slowenisch-Deutsch schweigenden Familie, 2015, prevod dr. France Vrbinc


Dobre spremljevalce

To je neprekinjen proces, njegovo težo pa spremljajo »srečna naključja«, »drugi časi« in »neskončna vztrajnost z obeh strani«, pri čemer se je v preteklih letih moje občutenje razpona med gorečimi očetovimi pripovedmi in (mitskimi) zgodbami družbenega okolja neznansko zmanjšalo, moja nemoč pa je postala preživeta. 

Eno teh »srečnih naključij« je moje dojetje, da je moja zgodovina le del niti, ki povezuje razpon med obema zgodovinama, s katerima sem imela stik. Pri sledenju tej moji niti, sestavljeni iz vlaken »Kaj ima to veze z menoj?«, se je pojavila možnost pripovedi o mojih doživetjih in o zgodbah, ki jih poznam.

Zaradi spominov mojega očeta, številnih knjig, pisem, razglednic, listin in predmetov, ki so se ohranili v hiši na naslovu Loibltal/Brodi 1, lahko pripovedujem o tistih življenjih, ki so doživela čas velikega političnega razdora in družbenih preobratov. Hiša na naslovu Loibltal/Brodi 1 je ostala v času, ko so se zgodile stvari, katerih breme je naslednje generacije marsikje prisililo v molk, prekinilo tradicijo prenašanja znanja iz roda v rod. Za sovražnika pa ni razglasilo samo pripovedovanja o tem, ampak tudi sam jezik. 


Kraj očetovega otroštva

Tedaj ko so ljudje še peš opravljali svoje vsakdanje poti, je bila hišna številka 1 v Brodeh prvi cilj za prišleke, hkrati počivališče in priložnost za srečanje. Oče pripoveduje, kako je kot otrok sedel pri peči in gledal skozi okno – in ker ima soba okno na dve nebesni strani, je vselej kar naglo videl, kdo je na poti. Spominja se tovornjakov in traktorjev, s katerimi so Nemci vozili gradbeni material za gradnjo ljubeljskega predora. Ogromni snežni plugi so tedaj komaj petletnega dečka še posebej navduševali. Pripoveduje, da je bil radoveden, kam so ti tovornjaki vozili; mater je tako dolgo nadlegoval, da je končno šla z njim tja, kjer je bilo taborišče. Takole piše: »... Z materjo sem šel tudi po taborišču. Sklonjene postave ob prevažanju kamenja so vzbujale v meni velik strah. ... Doma so se ponoči vrstile kontrole esesovcev, ki so z naperjenimi puškami divjali skozi mojo sobo in iskali pobegle ujetnike.«

Izmučene, izmozgane zapornike so po razpustitvi taborišča kot živi ščit esesovcev gnali mimo hiše št. 1 v Brodeh. V naslednjih dneh je oče videl tisoče od vojne prizadetih ljudi, prihajajočih z juga na poti proti severu. 

Tako nemški vojaki kot tudi partizani so bili stalni gostje v domači hiši. Njegov oče je bil najprej kot nemški vojak v Rusiji, potem na otoku Usedom, leta 1944 se je pridružil partizanom, bil ujet, obsojen na smrt, čakal tri mesece in pol na gotovo smrt pod giljotino, nazadnje ušel izvršitvi obsodbe.

Očetov stric že sredi tridesetih let prejšnjega stoletja odide na šolanje v München in zdaj pilotira letalo »Tante YU 52«. Kroži nad Brodmi. Oče gleda za nizko letečim letalom.

Bratje in prabratranci mojega starega očeta so bili esesovci, dva sta bila Hitlerjeva osebna stražarja.

Moja sestra pravi, da je Brodi 1 naslov hiše na sečišču svetov. Sliši se vzneseno, a naj obračam, kolikor hočem, ima prav, zares je hiša na sečišču svetov. Ta hiša je kraj katastrofe – ki je vse do danes ni končana.

iz: na pamet - Aus dem Gedächtnis einer Slowenisch-Deutsch schweigenden Familie, 2015, prevod dr. France Vrbinc


Petra Kohlenprath,  2019
prevod: Jernej Lorber
tiskano v magacinu VII kulturnega društva Pavelhaus/Pavlova hiša, 2019, Laafeld/Potrna