Mi smo potomci tistih, ki so zgradili hišo v Brodeh, ob cesti ki vodi k Ljubelskem predoru, na severni strani Karavank. Odločili smo se, da interesentom omogočimo dostop do zgodovine kraja. S pripovedovanjem naše zgodovine in pripovedmi o različnih življenjskih poteh naših prednikov želimo – kolikor nam naše znanje omogoča – ljudem omogočiti vpogled v sodobno zgodovino, ki je polna tabujev, vzpostaviti dialog z njimi in njihovo zgodovino ter jih spodbuditi, da v lastnem okolju pozorno prisluhnejo in postavljajo vprašanja.

Prihajajoč iz smeri Roža se vzpnemo po zaviti cesti na Sapotnico, se spustimo po ozkih zavojih pred Hudičevim mostom, prevozimo galerijo za zaščito pred snežnimi plazovi, se spustimo do dna doline, ponovno prečkamo Ljubeljsko Borovnico, z zavore preidemo spet na plin – in ko končno prehitimo vozilo, ki nas že kilometre spravlja ob živce – smo se že odpeljali mimo.

Loibltal/Brodi 1. Hiša, ki leži neposredno ob deželni cesti, ki vodi z avstrijske Koroške v sosednjo Slovenijo. Že več kot trideset let v njej ne živi nihče. V želji širitve gozd pošilja mlada drevesa navzven, toda moji starši mu vedno znova prekrižajo načrte in skrbijo za nadaljnji obstoj pisane zelenice, da imajo veselo cvetoče rože v okolici vsako leto svoj prostor. Da bi bolje obvladovali zob časa, ki se je lotil za gradnjo uporabljenih materialov, so moji starši pred skoraj petnajstimi leti podrli svinjak, leseno lopo ob potoku in odstranili prostor, ki je segal proti pobočju. V zameno pa je streha nad delom hiše, ki je ostal, dobila nove lesene skodle. Bodo te prav tako zdržale več kot sto let?

Kje so moje korenine? Petra Kohlenprath piše.
Besedilo iz bloga, 2015, Gledališče Gradec

»Prihajam iz avstrijske družine. Oče se je leta 1939 rodil v slovensko govoreči družini v Brodeh in se leta 1966 poročil z mojo mamo, ki je prihajala iz takratne Jugoslavije, današnje Slovenije. Šolo sem obiskovala najprej v Borovljah, nato še v Celovcu. Ne spomnim se, ali so moji starši z menoj govorili ʼveč slovenskoʻ ali ʼveč nemškoʻ. V našem vsakdanu, bodisi doma bodisi v javnosti, sta bila zmerom prisotna oba jezika. Kulturne dejavnosti (zbor, glasbena šola, gledališče) in maša pa so bile vedno v slovenščini, tudi izleti za vikend so vodili v takratno Jugoslavijo in ne po Avstriji. Redno – v svojem spominu v bistvu vsakodnevno – sem se morala zagovarjati pred sošolci in odraslimi, tudi predstavniki slovenske manjšine, zakaj ne obiskujem slovenske gimnazije. Odrasla sem v drugačnosti, tako na ʼvečinskiʻ kot na ʼmanjšinskiʻ strani. Zelo hitro mi je postalo jasno, da moj oče ve za dogodke, o katerih nihče drug ne govori, in pripoveduje o doživetem, ki ni zapisano v knjigah o zgodovini. Danes, po skoraj triindvajsetih letih življenja v Gradcu, lahko povem: ,Prihajam iz slovensko-nemško molčeče družine.«

Maja leta 2015 so v okviru prireditve ob 60. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe v graškem gledališču brali moje besedilo na pamet – Aus dem Gedächtnis einer Slowenisch-Deutsch schweigenden Familie. Pisanje tega dela me je popeljalo h koreninam mojega izvora in mi pokazalo nov vidik takrat še zdaleč ne preprostega odnosa do kraja, kjer se zgodba začne. Opirajoč se na izjavo Ingeborg Bachmann, da »človek lahko prenese resnico«, sem čutila, da lahko prenesem svojo resnico in si predstavljala sebe v hiši v Brodeh, kako berem to besedilo v prepričanju, da se bo ob zvenu mojih zapisanih besed o kraju, kjer se moje besedilo začne, njegova zgodovina spremenila. Kotički ust moje sestre Renate so se zavihali v nasmeh, ko sem ji zaupala svoje misli, nakar je dodala: »Ampak nekaj več gostov bova že povabili.«

Štiri tedne kasneje se je odvijala otvoritev INTERFERENC ob zvokih Fredija Langa na krilnem rogu. Zgodovinsko neobremenjen? Zvok že, krilni rog pa ne. Obležal je po umiku skozi Ljubelski predor maja 1945 pri potoku in oče ga je shranil.

Odrasla sem v prostoru, polnem spominskih sledi, pripovedi in zgodb staršev, ki izven ožjega družinskega kroga ne obstajajo. Kot otrok sem dolge ure preživljala na podstrešju hiše v Brodeh, kjer sem v škatlah našla stare razglednice in listine z imeni ljudi, katerih glasov in obrazov nisem poznala, a mi je oče vedno znova strastno pripovedoval zgodbe iz njihovega življenja, iz teh spominov pa sem se tekom desetletij vedno in vedno znova vračala nemočna: razpon med vsebino pripovedi, ki so jo v veliki meri zasenčila očetova čustva, ki so izvirala iz davno minule preteklosti, ter družbenim konsenzom, o čem govorimo, česa se spominjamo in s katerega stališča pripovedujemo zgodovino, je bil zame prevelik.